Določene individualne in kolektivne spremembe so težke. Pri tem pogosto ne vemo, zakaj in kaj se lahko glede tega naredi. Izkušnja kompleksnosti ni samo zgodba o svetu, v katerem živimo in delujemo. Je tudi zgodba o ljudeh in o ujemanju zahtev sveta z zmožnostjo osebe ali organizacije. Najnovejša spoznanja s področja nevroznanosti to zgodbo naredijo bolj pregledno in posledično enostavnejšo.
Nedavno so delali raziskavo z resno bolnimi pacienti. Zdravniki so jim povedali, da bodo umrli, če ne naredijo nekaterih konkretnih sprememb, kot so dieta, opustitev kajenja in telovadba. Kaj se je zgodilo? Na vsakih sedem ljudi je bil samo eden tak, ki mu je uspelo. Predvidevamo lahko, da je tudi ostalih šest želelo živeti, pa vendar nekaterih navad niso zmogli spremeniti. Tako se pojavi vprašanje: če ljudje, katerih preživetje je odvisno od določenih sprememb, le-teh ne zmorejo, kako lahko od vodij kakršnekoli ravni vodenja in v kakršnikoli organizaciji pričakujemo, da bodo z lahkoto uvajali spremembe? Del odgovora se skriva v tem, da se je potrebno naučiti zapolniti vrzel med tem, kaj želimo in kaj smo v nekem trenutku dejansko zmožni storiti. Zmožnost, da zapolnimo to vrzel, je osnovni učni problem 21. stoletja.
Zakaj je vrzel med željami in zmožnostmi osebe ali organizacije tako velika?
Ljudje smo pogosto skeptični glede tega, koliko se lahko kdrokoli sploh spremeni. Lahko si mislimo nekaj v smislu: ” Sprijaznimo se. Ljudje se v resnici ne spreminjajo kaj dosti. Na koncu dneva bo Janez vedno ostal Janez. Do 30. ali 35. leta starosti je oseba tisto, kar je. Morda lahko doseže majhne spremembe, toda v resnici je boljše, da se osredotoči na tisto, v čemer je dobra in pozabi tisto, v čemer ni. Zakaj bi se utrujal/a s spremembami, ki jih ni zmožna narediti?”
Nova spoznanja s področja nevroznanosti to zanikajo in potrjujejo nasprotno. Eno izmed velikih presenečenj je, da se možgani fizično spreminjajo vse življenje in ne le do adolescence, kot so znanstveniki predvidevali do sedaj. Oblikujejo se na podlagi izkušenj, ki aktivirajo povezave med nevroni. Z drugačnimi izkušnjami pride do nastanka novih vezi in posledično do sprememb v možganih. [1] Ta pojav imenujemo plastičnost možganov.
Glede na ta spoznanja gre verjeti, da smo vsi, ne glede na našo starost, zmožni premagati omejitve našega trenutnega načina razmišljanja. Nova naloga teorije o konceptu učeče se organizacije je ta, da se o razvoju odraslih nauči vse, kar se lahko – kaj je, kaj ga omogoča in kaj ga ovira in ta znanja konstruktivno uporabi v praksi. Dobra novica je, da veliko pomembnih odgovorov že imamo.
Kaj je glavno odkritje nevroznanosti na področju uvajanja sprememb in razvoja potencialov?
Na podlagi novih spoznanj so strokovnjaki po 25 letih raziskav odkrili fenomen, za katerega verjamejo, da razloži temelj preprečevanja pozitivnih individualnih in kolektivnih sprememb. Poimenovali so ga odpornost na spremembe. Ta fenomen razloži, da pri zgoraj omenjenih bolnikih in pri nas samih marsikdaj ne gre za to, da nečesa ne bi bili zmožni spremeniti. Hkrati tudi ne gre za to, da se ne bi želeli spremeniti ali se razvijati. Problem je v tem, da nam neko spremembo onemogoča trenutni nivo miselne kompleksnosti.[2] Le-ta ohranja status quo in to tudi takrat, ko je neka sprememba resnično zaželena.
Iz tega sledi, da je največja napaka organizacij ta, da poizkušajo rešiti prilagodljive izzive ljudi kot tehnične. Tehnični izziv je, ko se npr. kirurg nauči odstraniti vnet slepič, pilot pristati letalo itd. Kirurgi in piloti postanejo popolnoma kompetentni, brez da bi se kdo obremenjeval z razvojem njihove miselne kompleksnosti. Veliko izzivov, s katerimi se soočamo danes in se bomo soočali jutri zahteva več kot zgolj osvajanje novih veščin. Marsikdo ne uspe narediti spremembe zato, ker že na začetku napačno diagnosticira svojo željo kot tehnično, čeprav gre v resnici za prilagodljiv izziv. Prilagodljiv izziv potrebuje prilagodljivo (ne-tehnično) rešitev na višjem nivoju miselne kompleksnosti. Razlikovanje prilagodljivih izzivov od tehničnih nas usmeri iz ‘izziva’ na ‘osebo, ki se ‘sooča z izzivom’. Tako lahko vidimo cel ‘gozd’ in ne zgolj ‘posameznih dreves’.
Kako se lahko znanje o odpornosti na spremembe konkretno uporabi?
Nova metoda X-ray oz. Notranji pogled omogoča vpogled v to, zakaj je za nekoga določen izziv tako težak. Kot že omenjeno, je prvi korak Notranjega pogleda to, da osebo nauči ločevati tehnične in prilagodljive izzive. Za lažjo razmejitev med tovrstnimi izzivi lahko vzamemo že zelo vsakdanji primer: izgubo teže. Nekateri se odločijo, da bodo izgubili 10 kilogramov in to tudi naredijo. Očitno je to za njih tehnični izziv. Toda za večino ljudi izguba teže ni tehnični izziv. Raziskave kažejo, da v povprečju ljudje pridobijo nazaj 107 % prvotno izgubljene teže. V takšnih primerih je izguba teže prilagodljivi izziv. Reševanje tega izziva s tehnično rešitvijo (dieto) ne bo delovalo. V prvem koraku je sporočilo naslednje: Če je izguba teže za nekoga prilagodljivi izziv, ga je potrebno tako tudi formulirati. Z neko drugo osebo lahko ta ista oseba deli isto obstruktivno vedenje, motivacija za to vedenje pa se navadno razlikuje.
V nadaljevanju se metoda osredotoči na dve pomembni temi: na ozaveščanju tega, 1) kaj vse nekdo dela v nasprotju z njegovim ciljem in 2) na njegovih skritih predpostavkah. Proces ozaveščanja tej osebi omogoča prehod z enega nivoja miselne kompleksnosti na drugega. Konkretno to pomeni, da napreduje vedenjsko, čustveno in intelektualno. Na ta način lahko doseže tudi vse tiste osebnostne spremembe, ki ji ničkolikokrat prej niso uspele. Hkrati lahko poveča željo po ustvarjalnosti in razvoju, ima bolj kvalitetne odnose ter ohranja več navdušenja.
Nujno je, da smo odkriti: za preoblikovanje odraslih možganov je potreben čas.
Žal ne obstaja razvoj odraslih po principu McDonald’s drive. Pogosto ob tem razmišljamo: ”Kako potrpežljivi pravzaprav moramo biti?” Boljše vprašanje je: ‘’Zakaj smo tako nepotrpežljivi?’’ Navadno se odgovor glasi: ‘’Ker nimamo časa!’’ Ali to drži?
Skupen čas, ki bi ga drugače namenili tradicionalnim oblikam usposabljanj – kar je pravzaprav niz ločenih naložb – je po vsej verjetnosti daljši kot ena nekajmesečna investicija, ki nekomu pomaga iti preko pomembne spremembe. V tem smislu je čas na voljo.
Zakaj je za spremembo potreben čas?
Ker živimo v svetu človeškega razvoja in ne v času človeškega inženiringa. Tu ne govorimo o prižiganju stikala za luč. Tu govorimo o razvoju miselne kompleksnosti – o prehodu iz socializiranega v samo-preoblikovani um. Za te spremembe je potreben čas ravno tako kot je potreben tudi za vse druge pomembne pobude v neki organizaciji.
Ni sporočilo članka to, da je za spremembe in ‘odklenitev’ potencialov potreben čas. Nepotrpežljivi smo, ker mislimo, da bi šlo lahko hitreje. Z znanji iz področja nevroznanosti ugotovimo, da smo lahko bolj potrpežljivi. Vemo, da se roža ne razcveti v enem dnevu. Tudi gosenica čez noč ne razpre kril in poleti. Toda lahko zagotovimo, da ima rastlina dobro zemljo in gosenica dobro vlago. Z ljudmi je enako.
To ne pomeni, da se usedemo v kot in čakamo. Nasprotno. Možnost razvoja odraslih možganov nima roka uporabe. Odrasli možgani potrebujejo dvoje: izziv in podporo. Z vedno novimi izzivi si širimo meje miselnih kapacitet. Podpora pa nam omogoča soočanje s strahovi, ki pridejo skupaj s spoznanji, da sami sebe in sveta, v katerem živimo, ne poznamo tako dobro, kot smo verjeli. Ti dve sestavini sta bili ključni za razvoj vaših možganov, ko smo bili otroci in sta še vedno ključni tudi sedaj, ko smo odrasli. Nekateri strokovnjaki za možno osvojitev novih znanj navajajo 21 dni, če jih zavestno integriramo v delo in vedenje, drugi pa trdijo, da se prava sprememba v razmišljanju v možganih naredi po 3 mesecih. Z upoštevanjem tovrstnih spoznanj se lahko ne glede na to, koliko smo stari, zgodba o našem napredku – in zgodba o napredku ljudi, ki so okoli nas – nenehno razvija.
Uporabljena literatura:
Kegan, Robert in Lisa Laskow Lahey. 2009. Immuity to Change: How to overcome it and unlock the potential in yourself and your organization. Boston: Harvard Business Press.
[1] Na značaj imajo veliko vpliva geni, a vse, kar se nam zgodi (glasba, ki jo poslušamo, knjige, ki jih beremo, ljudje, ki jih ljubimo, čustva, ki jih doživljamo) globoko vpliva na to, kako se razvijajo naši možgani.
[2] Trije nivoji miselne kompleksnosti odraslega človeka so:
- Socializirani um – Na nas vplivajo definicije in pričakovanja našega okolja oz. družbeni kontekst. V skupinskih raziskavah se je pokazalo, da člani nekega tima pri odločanju zadržujejo ključne informacije (tako se pokaže v follow-up raziskavah), ker kot pravijo: ”Kljub temu, da sem vedel/a, da načrt nima skoraj nobene možnosti za uspeh, sem bil/a tiho, saj sem videl/a, da vodja resnično želi našo podporo.” Ta primer se je zgodil v Aziji, kjer je kulturno zaželeno, da se na vsak način ohranja močno vlogo voditelja.
- Samooblikovani um – Zavestno ali nezavestno ima vsak izmed nas smer, cilj, stališče, strategijo, analizo oz. kontekst, na podlagi katerega komunicira. Naš načrt je lahko izvrsten ali pa ima šibke točke. Od mentalne kompleksnosti je odvisno, ali je naša informacija namenja k temu, ‘da v avtu sedemo za volan’ (samooblikovani um) ali pa smo v avtu ‘na sovoznikovem sedežu, kjer nas vozijo drugi’ (socializirani um).
- Samopreoblikovani um – Prav tako kot samooblikovani um ima tudi samopreoblikovani um filtre. Toda samopreoblikovani um lahko ‘stopi nazaj’ in filter pogleda. Ta um se zaveda svojih smeri, ciljev, stališč, strategij, analiz oz. konteksta, hkrati pa ceni vse to tudi pri drugih. Zaveda se, da je svet v gibanju in da kar ima veliko smisla danes, morda ne bo imelo več veliko smisla jutri. Na tej stopnji nismo več ujetniki svojih filtrov. Še vedno lahko vozimo avto, ko imamo dober zemljevid. Hkrati se znamo osredotočiti tudi na informacije, ki nas opozorijo na omejitve našega trenutnega miselnega okvirja.